Doživetja //

Premišljeval sem, ali spisati nekaj besed o zadnjem doživetju, ali ne, pa me je prešinil rek, da trpljenje izvira iz želje biti srečen, vsa sreča pa izvira iz želje deliti srečo z drugimi. Z zapisom ter nekaj posnetki pa lahko vsaj delček lepih trenutkov in doživete sreče delim tudi z vami. Prav tako pa si tudi enkratna spremljevalna ekipa (Matija Kurnik, Uroš Martić, Tadej Vintar) zasluži par besed pohvale, saj brez njih doživetje ne bi bilo mogoče - doživetje, pri katerem hitro ugotoviš, da je vse odvisno od tebe in nič samo od tebe.

Ker je že Albert Einstein rekel : ,,If At First the Idea Is Not Absurd, Then There Is No Hope for It”, se pri lastni ideji nisem obotavljal s kreativnim mišljenjem in tako sem hitro prišel do ideje, ki je vsebovala pravo mero drznosti in že v svojem bistvu preizkušala meje lastnih trenutnih okvirov.

Ste se že kdaj vprašali, da bi

-          od  doma kolesarili na Pokljuko,

-          s Pokljuke odšli na Triglav in s tam pogledali do morja,

-          s Triglava sestopili v Trento,

-          s Trente kolesarili do morja,

-          preveslali slovensko obalo ali vsaj od Ankarana do Portoroža,

-          se s kolesom peljali z morja do doma,

-          ali pa da bi vse skupaj izvedli v enem zamahu?

No, to je bila moja ideja-, krog od doma, s Triglavom in veslanjem ob slovenski obali.

Čez 400 km in 8000 višincev. Aktivnost pri kateri ni izgube časa, le stopiš iz hiše, se usedeš na kolo in pričneš. Takoj pričneš z aktivnostjo, ki te po urah užitka, prestavljanja lastnih meja in predsodkov, pripelje nazaj na izhodišče.

V teoriji si zamislim okvirni čas poti: za kolesarjenje do Pokljuke 3.5h, za vzpon na Triglav 4h, spust v Trento 3.5h, kolesarjenje do Ankarana 6h, s kajakom do Portoroža 2.5h in kolesarjenje na izhodišče 7h. V teoriji to pomeni 26.5 h. 

(Krog)

26.5h? Sem pripravljen? Bom zmogel? Ne bi rajši izbral kaj krajšega? Vsak je popotnik na poti življenja in vsak se sam odloča, kaj bo na tej poti življenja doživel in občutil, zato ne pustite, da vam osebne izzive narekuje nekdo, ki je manj sposoben ali hitro zadovoljen. Obstaja nekaj, vaš izziv in opravite ga lahko le vi. Zakaj tedaj živeti življenje nekoga drugega? Ne obremenjute se s časom, veselite se aktivnosti in občutka izpolnitve drzne ideje ter prestavljanja lastnih meja. Ostanem pri osnovni ideji.

Pred dogodivščino ni bilo časa za kakšne posebne priprave, saj družina, služba in hiša zavzamejo pomembnejši del življenja in že kakšen skok na bližnji hrib ter vsake toliko časa še na kakšen višji hrib je moral povsem zadostovati. Sam se držim načela, da je osnovno psihofizično kondicijo dobro vzdrževati, saj ti to omogoča, da ob pojavu časovnega okna za odklop, ni potrebnih dodatnih priprav, le glavo nastaviti na idejo in vztrajati pri njej in njeni izvedbi. Pri daljših rečeh običajno tako ali tako pridejo težave in pomembno je, da je predvsem glava pripravljena na to, da se bo potrebno truditi in si v glavi dopovedovati, da to zmoreš, če ne vse, pa vsaj korak in spet korak. V večji meri je potrebna prisotnost v trenutku in odločitev z zavedanjem, da ne obstaja blazina, ki bi bila mehkejša od čiste vesti – dal si vse od sebe. Za idejo se boriš z željo biti boljši od sebe in lastnih omejitev. Obenem se tolažim, da so moje predhodne aktivnosti zadostna podlaga za uspešno izvedbo.

Na dan odhoda zaspim ob 1h, se zbudim ob 6h (5h spanja- to bo zabavno), se najem in odrinem v službo. Tam se zadržim do 15:30, misleč, da bom ob 16h že spal. Nič od popoldanskega spanja. V postelji se obračam do 17h, na kar ugotovim, da bo bolje, da vstanem in se odpravim po hrano in pijačo. Ob 19:30 zopet poizkusim srečo, a spet nič od spanca. V možganih se mi bliska, premlevam kaj vse me še čaka in ni čudno, da ne podležem spancu. Malo se še obračam in preverjam do koliko še znam šteti. Pri 182 zaslišim prihod vozila. Super. Ura je že 21, prišla je spremljevalna ekipa, počasi bo treba na pot jaz pa že 15h pokonci in še vsaj 27h me čaka. Krasno.

Vidim navdušenje ekipe in pripravljenost za akcijo. V trenutku se zgrozim. Opazim, da ni več vrnitve-to bo potrebno speljati. Običajno se lotevam reči samostojno in takrat se lahko v vsakem trenutku premislim, najdem izgovor in grem početi kaj drugega. Sedaj to odpade, treba bo iti.

Prijatelj, kateremu daljše poti niso tuje (Boris Lepojič), mi je pred dnevi svetoval, da če hočeš migati, potrebuješ energijo, energija je hrana in ti le glej, da boš vseskozi dovolj jedel. Ker načrtujem malo več miganja in ker sem na nekaterih predhodnih odklopih že izkusil kako zgleda, če premalo ješ, si tokrat že vnaprej pripravim malce več hrane. Tudi s pijačo nisem skoparil, saj je tokrat tu spremljevalno vozilo, ki lahko vse tovori. Na odklopih po hribih grem pogosto ''light and fast'', potem pa zmanjka vode in jo je potrebno iskati po raznih snežiščih in kotanjah ali jo za 4€ kupiti v  gorski koči - če je kje blizu. Vmes pa hodiš ''slow and heavy''. Ni kaj, pojem še malo testenin in z željo, da vsaj malce zaspim ob 22h ponovno v posteljo. Spet se obračam in prestavljam, pa lezem z ene na drugo stran, v polnosti občutim kako je ljudem, ki jih muči nespečnost, pa bi radi spali. Čez pol ure mi je dovolj, zavem se, da je ta trenutek vse kar imam in ne nameravam ga zapravljati z obračanjem po postelji, spodaj je ekipa - ekipa, ki je pripravljena na akcijo. Vstanem in grem do njih, pri njih pa žur in pojedina, fantje očitno vedo za rek, da prazen žakelj ne stoji pokonci. Med tem, ko sem se jaz mučil z uspavanjem, so si oni pripravili palačinke - mišljene so bile za na pot, a so jih že tisti hip pospravljali eno za drugo. Ej, jej dobro se mi piše.

(Pojedina)

Spanje je splavalo po vodi, razmišljati zakaj, nima smisla, tako ali tako ni pomembno, da razumemo, ampak, da sprejmemo, sprejmemo stanje, v katerem smo in iz tega naredimo najbolje kar lahko.

17h sem že pokonci in odpravljam se na osebni izziv, izziv ki bo trajal vsaj še 27 ur. Ni kaj, če duh leti visoko, mu s tal mora slediti še telo.

Ob 23h se spravim na kolo, in odkolesarim proti Pokljuki. Kolesarim po znani cesti, ni se mi potrebno ukvarjati z logistiko, vse mi je znano, še lučko bi lahko ugasnil, pa bi vseeno vedel, kje sem. Prepustim se toku misli in pozabim na kolesarjenje, noge se gibljejo avtomatično, počutim se, kot bi bil par metrov višje in opazoval kolesarja, ki vozi v objemu noči. Vse poteka brez napora. Ne da bi vedel je 15 km mimo, sem pri Kranju in ekipa me je ravno ujela. Izkoristim zavetrje za avtom in zavetje noči, prometa skorajda ni, zato vztrajam v zavetrju. Za avtom gre hitro, za fazo v kateri sem celo prehitro, pot je še dolga in z močmi bo potrebno ravnati preudarno. Ker pomoč pride vedno prav, ob poti mimogrede zaokrožim mimo Bazilike Marije pomagaj na Brezjah, ter se z dobrimi mislimi podam naprej proti Bledu. 

(Brezje)

Na Bledu je sredi noči vse mirno. No, vsaj  dokler mi tuj avto ne pripelje ob bok in iz njega pomolijo dve začudeni glavi, ki me vprašajo, kaj počnem. Jima povem za načrt in vidim, da glavi ne procesirajo povedanega, saj jima že na obrazu piše, da je bil ta večer že kakšen kozarček preveč. Jaz nadaljujem svojo pot, avto pa svojo zaključi pri prvi gostilni. Pot do Bleda je minila hitro, sedaj pa je pred mano vzpon na Pokljuko, vzpon, ki ne skopari z naklonom. Če me je do Bleda, zaradi hitrega sledenja spremljevalni ekipi, kar nekajkrat zakislilo v stegna, me je vzpon do Pokljuke dobro opomnil, da je od strgane ahilove tetive šele mesec več kot pol leta in da z daljšimi kolesarskimi vzponi še nisem na ti. Kljub težavam, se z mislijo na kljukico čez prvi del poti uspem pripeljati do 1. cilja. Prvi del je za mano- uspel sem prikolesariti do Pokljuke. 

(Na Pokljuki)

Na menjavi izgubim dosti časa, saj se je bilo potrebno preobleči, na lučki zamenjati baterijo, napolniti pijačo, malo pojesti, pripraviti hrano in se odločiti, kako naprej. Čuti se vpliv visokogorja, postalo je hladno in v krošnjah je slišati sunke vetra, ki nakazujejo, da bo višje sveže in pestro. Ko skupaj z ekipo pripravimo reči, še na hitro povprašam, če se je kateri izmed njih odločil, da se mi pridruži na drugem delu poti (gor na Triglav in dol do Trente). Ni bilo pravega navdušenja, visokogorsko vreme pa tudi ni nakazovalo, da bo zalogaj enostaven, zato modro odklonijo in se priporočijo za kdaj drugič.

(Kdaj drugič)

Stopam naprej. Asfaltna cesta se je prevesila v gozdno ter naprej v neprevozno markirano gorsko pot. Lučka sveti in mi namesto asfalta osvetljuje gorsko kamnito pot, ki je na tem delu še vedno pomešana s črno prstjo, ki jo prekrivajo smrekove iglice. Tudi ta pot mi je znana, a ne mineva tako hitro kot prejšnja. Potrebno je v klanec, a noge še kar ne dojamejo, da sem končal s kolesarjenjem. Malce nerodno postavljam noge, a čez čas se privadim. Korak je stabilen, a še vedno počasen. Bliža se 24h, od kar sem pokonci in to se pozna. Okoli mene je še vedno tema in veter, ki brije, ter povzroča, da se oblačila selijo iz nahrbtnika na telo. Ta del poti mi jemlje več časa, kot sem predvidel, a nič ne de, potrebno je biti ponižen do narave in uvideti lastne pomanjkljivosti ter omejitve in se zavedati, da nam je lahko vse v trenutku odvzeto, zato stopam previdno in hodim svojo pot.

V temi se zavem, kje sem in tega, kje me bo čakala ekipa. Niso blizu, nobeden sedaj ni blizu.

Višje ko stopam, globlje seže visokogorski veter, čutim, da prihaja čas, čas, ko bo težko in čas, v katerem bo potrebno naprej. Grem počasi, cikcakam in si zmanjšujem naklon strmine. Na posameznih delih se premikam bočno ter se ogibam vetru; vetru, ki seže do kosti in izpostavljene dele kože spreminja v usnje. Človek, ki se ne zaveda moči narave, bi ob prikazu delčka moči, najraje kljuboval in zakričal na ves glas: ,,A je to vse, kar zmoreš?!!'' Jaz rajši molčim. Pravijo, da se življenje začne na koncu ''cone'' udobja, a v mislih imaš od hitenja in naporov boleče mišice, ne pa na občutek želodca, ki se vzdviguje in sili vsebino na površje. Sprašujem se, zakaj nisem rajši počakal na lepše vreme in pri drugih iščem vzroke, zakaj sem tu, a se kmalu zavem, da smo sami odgovorni za situacijo, v kateri se znajdemo in iskanje vzrokov težav drugje je nesmiselno. Prav tako pa nam tudi življenje prinese tisto, kar potrebujemo in ne tisto, kar bi si sami želeli. Dobim sporočilo. Spremljevalna ekipa je na Vršiču, bili so le kratek čas iz avta pa jih je že zazeblo. Modeli. Ravno to sem potreboval, misli na druge. Ko si v težkih trenutkih, bolj kot misliš le nase, težje ti je, a takoj, ko pomisliš na osebe, ki ti želijo dobro, lažje ti je.

(Ekipa z Vršiča)

Naprej ob poti zagledam prazno pločevinko piva in si mislim, pa kaj bodo še visokogorje posvinjali in ali danes že vsaka svinja v hribe leze. V visokogorju si spočiješ oči ob pogledu na neokrnjeno naravo, ne pa ob pogledu na smeti, zato če si užival vsebino, pa za sabo pospravi še njeno embalažo in jo odnesi tam, kamor spada - v koš za smeti. Pločevinko poberem in jo odnesem do koče, kjer bodo poskrbeli za ustrezno odstranitev. Pod Triglavom se pri domu Planika pričenja daniti in tvoj svet je to, kar vidiš. Če vidiš boleče in utrujene noge, te to prevzame, če pa ob tem vidiš še gorsko prebujanje sonca in širno visokogorje z megličastimi dolinami, pa te to še bolj prevzame, potem pozabiš na noge in uživaš v okolju ob zavedanju, kako preprosto in čudovito je življenje.

(Sončni vzhod pri domu Planika pod Triglavom)

Veter vztraja, jaz pa tudi. Prisopihal sem že do malega Triglava in dohitel dva planinca, ki sem ju opazoval še za čas, ko sta se vzpenjala po smeri s Kredarice. Bila sta popolnoma opremljena za svet, v katerem sta se gibala. Bila sta zakrita in delovala sta kot naša alpinista, le njun tempo mi je deloval malce počasen.  Ob mojem prehitevanju ju lepo pozdravim in v odgovor dobim: ,, Dobry den.'' Ne morem verjeti. Čehi polno opremljeni. Sem ju kar slikal, saj to ne vidiš prav pogosto. 

(Opremljena planinca)

Razpoloženje se popravi, tempo tudi vidim, da ni tako slab in kmalu sem na vrhu Triglava, zadovoljen, da je polovica drugega dela poti za mano (potrebno bo še dol). Pri Aljaževem stolpu ni nobenega, Čeha prilezeta šele čez približno 15min in v tem času sem se jaz že naužil razgledov, naredil nekaj posnetkov, pojedel energijsko ploščico in popil nekaj vode (kar je še ni zmrznilo). Veter je poskrbel za kristalno nebo in videl sem vse do Trente. Oooooooo, kje je to in tam me čakajo. Kot da to ni bilo dovolj, je pa odlična vidljivost poskrbela, še za veličasten razgled, razgled čez vse klance in vse do morja. Čudovito, ampak navdušenje mine, ko se zaveš razdalje – vidiš, kaj te še čaka, do kje moraš še priti, pa boš šele malce čez polovico zadane poti.

(Triglav)

Sestopam s Triglava proti Doliču, vesel, da mi ni potrebno sestopati po ledenem snežišču in skrbeti, da bi kje zdrsnil. Dol grede šibam čez melišča, a pesek noče drseti in blažiti korakov, vse je zamrznjeno. Ko sem na mulatjeri, se malce sprostim, vem, da so jeklenice že za menoj, lepa, a dolga pot pa pred menoj. Ta sproščenost me kmalu stane bolečin. Med rahlim tekom navzdol je bil pogled usmerjen v dolino, z eno roko sem pospravljal vodo, z drugo iz žepa vlekel mobitel, med tem pa so mi palice visele na zapestju in švigale sem ter tja. Slišal sem notranji glas: ,, Kekec, med hojo se gleda pod noge!'' Prepozno, nerodno sem stopil in kamen se mi je odvalil na petno kost. Nisem zavpil, le obrnil sem oči in si mislil, kdor išče ta najde. Za nekaj časa obstanem, počasi pogledam pod nogavico in upam, da ni hujšega. Na zunaj ni nič in čez čas ugotovim, da tudi notri ni hujšega, le blažja bolečina, ki me po dolgi, zaviti mulatjeri spremlja v dolino.

(Mulatjera)

Prispem v dolino Trente in ob poti me že čaka član spremljevalne ekipe, Uroš Martić. Od zapornice (do koder se je spremljevalna ekipa pripeljala z avtom) je naprej nadaljeval s kolesom in mi na ta način spremenil tekaško pot v kolesarsko. Pri kolesu mu v zameno ponudim pohodne palice in na kolesu oddrvim do avta, kjer takoj iščem testenine, se preoblačim v oblačila za vožnjo s kolesom do morja ter se hkrati veselim, da je drugi cilj uspešno za mano. Nisem še na pol poti, a občutek je dober.

(Menjava Trenta)

Po 90. km, 28. urah pokonci in 11. urah na poti, polno motiviran pričnem s kolesarjenjem proti 170 km oddaljenemu morju. Kilometri se ponovno hitreje vrstijo. Pot, ki vodi ob Soči, ne skopari z lepoto, kamor pogledaš se pogled lahko ustavi na unikatnih naravnih tvorbah. Veter se je umiril, a mimo mene ponovno močno piha, saj se cesta z blagim naklonom spušča in vabi kolesarja, da močneje pritisne na pedala ter drvi po njej. Želodec, ki je prej nadzoroval ritem, se je že umiril in dal prednost skelečim stegenskim mišicam, ki so sedaj narekovale tempo. Pot me je ob Soči vodila mimo Bovca do Kobarida.

(Na kolesu)

Na poti do Kobarida sem od spremljevalne ekipe, ki je sicer odlično opravljala svojo nalogo dobil navodila, da naj grem v Kobarid. Oni so ostali nekaj km zadaj, na križišču je bila usmerjevalna tabla, ki je usmerjala proti Tolminu ali Kobaridu, in seveda sem zavil, kamor so me usmerili, ter kmalu pripeljal v Kobarid. Tam sem zagledal usmerjevalno tablo (Italija) in nadaljeval. Prispel sem že do reke Nadiže in kraja Robič, nakar dobim klic, ki se prične z vprašanjem, kje sem. Ni bilo slišati dobro. Ugotovim, da sem si za dobrih 12 km podaljšal pot. 12 km toliko kot od Medvod do Kranja. Premišljeval sem, ali nadaljevati po tej novi poti, ali obrniti in nadaljevati po začrtani. Misel, da se mi še v Trstu lahko zgodi, da bo potrebno podaljševati čas z iskanjem prave poti skozi mesto, me ni navdajala z željo po raziskovanju novih poti. Poleg tega se bo pa tudi do morja potrebno pripeljati pravi čas, saj bo drugače za veslanje prepozno - ujela bi me tema in vmesni cilj bi se izmuznil. Nisem razmišljal dolgo, obrnil sem kolo ter se vračal na predvideno pot. Ko sem se spet slišal s spremljevalno ekipo- sem že v njihovem glasu zaznal znake obžalovanja in ni bilo smisla, da bi jih še dodatno kaznoval, saj tudi borec ne napade nekoga, ki se je že predal. Poleg tega pa tudi, zakaj bi se jezil, ko pa trenutek potrpljenja v trenutku jeze, prihrani kasnejše trenutke obžalovanja. Ni kaj, spremljevalna ekipa je prvič v tej vlogi, jaz pa tudi prvič na tej poti.

(Zgrešena pot)

Ponovno sem na pravi poti in hitim proti morju. Peljem se mimo Tolmina, Solkana, Nove Gorice in spremljevalna ekipa me vsake toliko založi z novo zalogo hrane in pijače, potem pa se ponovno oddalji. Med vožnjo ves čas pijem in jem, ter si s tem zagotavljam energijo za nadaljevanje. Malo jem in pijem, ko pa občutim, da energija pada, spet jem in vmes še pijem. Naprej od Nove Gorice mi na kolesu zmanjkuje zalog in čez čas mi zmanjkuje še energije, spremljevalne ekipe pa od nikoder. Tolažim se, da bo šlo pa na maščobe, le-teh imam dovolj in ves čas so na meni. Ponovno se srečam z ekipo in skupaj nadaljujemo proti morju, kjer nas pri kraju Duino zadane topel in vlažen morski vonj ter kmalu zagledamo še MORJEEEEE!!! Ne obstaja velikosti pisave, s katero bi lahko prikazal srečo, veselje in občutke, ko po dobesednem zmrzovanju na Triglavu, po 16h urah na poti in 222 km prispeš čisto blizu toplega morja. Endorfini preplavijo celotno telo; malo naprej zagledam še spomenik v obliki dveh bronastih volkov (Wolves of Tuscany) in že zavijam kot volkovi.

(Volkova)

Pot ob obali, ki je vodila mimo Sistiane in gradu Miramare je minila kot bi mignil in že sem bil pred labirintom Trsta. Spremljevalna ekipa se je oddaljila, jaz pa sem se orientiral po nasvetu prijatelja, ki mu tereni, na katerih se hitro lahko izgubiš niso tuji (Oskar Klemenc), zato sem skozi Trst lepo napredoval. Vmes sem se pri rdeči na semaforju še malce okrepčal in pri domačinih poizkušal preveriti, če sem na pravi poti, a tiste, ki sem povprašal, so le potrjevali neznanje tujih jezikov. Vame so začudeno gledali, kot da bi do njih prišel od doma preko Triglava.

S spremljevalno ekipo se ponovno srečamo v Ankaranu, kraju kjer kolo zamenjam za kajak, in se s ceste podam na morje. Tretji cilj dosežen in motiviran, da opravim še naslednjega.

(Priprava)

Znova se preoblečem, menjam kolesarska oblačila za kopalna in pijem ter pojem še preostanek včerajšnjih testenin. Spremljevalna ekipa je nameravala posneti še kakšen kader iz zraka, a se mimo ravno sprehodi gospod, ki prične godrnjati, da to se pa ne sme in naš namen sporoči še bližnjemu varnostniku. Ni kaj tipično slovensko, siliti nos tja kamor ne sodi. Gospod vidi, da se do ekipe pripeljem, kot dirkač v pit stop, ekipa mi pripravlja kajak za na morje, jaz se preoblačim in jem postane testenine, njega pa skrbi, da bomo preko lovorikove naravne žive meje snemali njegove skrite ljubice. Ko se pripravim, še v prvem grmovju odtočim in se s kajakom na rami podam na gladino. Tu sem v zavetrju in na mirnem morju, zunaj pa me čaka burja, ki reže valove in peni morje. Od daleč ni videti hudo, zato se usedem v kajak in malce leseno pričnem z veslanjem. Kmalu mi steče in že sem na delu, kjer začutim veter v hrbet in val v krmo. V upanju na uživaško ''downwind'' plovbo z vetrom, se pogumno podam naprej in nekajkrat lepo ujamem val ter se po njem, ne da bi veslal, zapeljem cilju naproti. Veselje ni trajalo dolgo, bolj sem se oddaljeval od obale, višji so bili valovi in bolj so bili spremenljivi. Kmalu pridem v območje, kjer so valovi prihajali iz več smeri in nič več se ni dalo pluti po valu, stalno me je prestavljalo iz enega na drugega, vmes pa surf-ski kajak polnilo z morsko vodo. Valovi so prihajali iz Koprskega in Tržaškega zaliva ter se med seboj zaletavali. Zavesljaji niso bili več usmerjeni v pridobivanje hitrosti, temveč ohranjanju stabilnosti in izogibanju prevrnitve ter s tem plavanju. S sabo sem vzel z vodo in energijsko pijačo napolnjen meh, a sem imel v razburkanem morju toliko dela z ohranjanjem ravnotežja, da nisem uspel niti cevčice spraviti v usta. Zopet sem se znašel na mestu, kjer sem sam in nobenega blizu. Počasi sem napredoval in zadovoljstvo, ko sem prispel do obale, je bilo toliko večje. Obala je bila polna morske trave in občutek ob izhodu iz morja je bil, kot bi mi nekdo pod noge postavil mehko slavnostno preprogo, po kateri sem z vzdvignjeno glavo ponosno stopal z vedenjem, da sem v boju z vetrom in valovi uspešno prestal 4. cilj. Želel sem do Portoroža, a je bilo glede na razmere že do tu povsem dovolj. Kasneje izvem, da je v Dalmaciji bila ta dan celo plovba s trajekti omejena. Po 19 h in 272 km sem prispel v Izolo in čakalo me je ''le'' še kolesarjenje do doma.

(Menjava v Izoli)

Spet sem pri spremljevalni ekipi, kjer jim odžiram kruh in salamo, ter se preoblačim in pripravljam na kolesarjenje. Misel na trdna tla ter hitrejše premagovanje kilometrov me izstreli na kolo in že se vozim po kolesarski stezi, ki vodi ob koprski obali. Burja, ki vleče po zalivu in piha v prsa, me postavi na realna tla in mi izbije misel na hitro premagovanje kilometrov. S težavo vozim proti vetru in mukoma prehitevam tekače, ki na pogled lahkotno trimčkajo proti Kopru. Spremljevalna ekipa se je peljala po cesti in ponovno se srečamo na črnokalskem klancu. Črnokalski klanec in burja v prsa, kombinacija, ki kali karakter in preizkuša voljo do nadaljevanja. Obcestni količki, ki se zdijo, kot bi bili postavljeni kilometre narazen. Pri vrtenju pedal si stalno v dvomu, ali ne bi bilo hitreje in učinkoviteje, da bi stopil s kolesa in nadaljeval s koraki. Sonce počasi zahaja, jaz pa po 38. urah pokonci in 21.h na poti, grizem v črnokalski klanec. Pohaja mi energija, energijske pijače in tablice pa se mi že upirajo.

Spremljevalna ekipa sporoči, da je klical ''Ninja'' prijatelj Boris Lepojič, ki se je pripravljen pripeljati z Ljubljane in mi promagati pri premagovanju poti do doma. Pomagati pri mojem izzivu, ki se zna zavleči globoko v noč. On, ki bo naslednje jutro pomagal prijatelju ''še eni Ninji'' (Aleš Cunder), pri njegovem osebnem izzivu (Alpski triatlon treh dežel - plavati čez Piranski zaliv, kolesariti do Trente ter se povzpeti na Triglav - tri discipline, tri države). Ponudba vredna spoštovanja in malo je takšnih prijateljev. 

(Črnokalski klanec)

Pomoč odklonim, saj dobro vem, kaj ga še čaka in poleg imam sedaj že dobro utečeno spremljevalno ekipo, pa tudi v trenutku težav težko sprejemam okolico, saj se poglobim vase, iščem notranje rezerve ter sem za zunanji svet malce neodziven. Misel na druge, na prijatelja, ki mi želi le dobro, mi spet pomaga in za kratek čas pozabim na pomanjkanje energije. Prispem do Kozine, kjer mi spremljevalna ekipa privošči svež ter še vroč hamburger. Kakšni geli in energijske tablice, ko poješ z majonezo napolnjen hamburger, se vse ostalo lahko skrije. Na prazen želodec ga pojem le pol in ko prebava prične delovati ter spreminjati hrano v energijo, spet letim po cesti. Če bi me kdo slikal, bi bila na fotografiji le črta - črta od moje lučke. S Kozine nadaljujem mimo Divače, Razdrtega ter vse do Postojne, kjer si privoščim še drugo polovico hamburgerja, ki me ponese čez kraj Planina, Kalce in Logatec. Na koncu Logatca mi cesta skozi Napoleonov drevored dodobra predrami telo in pretrese načeta zapestja, a bliža se Vrhnika in zavedanje, da sem blizu cilja.

Od Vrhnike dalje imam na obrazu le nasmeh, saj so tu trenutki tik pred ciljem, ko občutki dvomov poniknejo in občutiš le zmagoslavje, zmagoslavje nad samim seboj. Po 43. urah budnosti in 26. urah na 406 km (z 8500 m vzpona in spust- čeprav se jih je veliko nabralo tudi na razburkanem morju) dolgi in doživetij polni poti, poti ki me je vodila po cestah, potkah, klinih in jeklenicah, ter vmes še po morju, poti, na kateri sem v dnevu občutil mraz do kosti, sončne žarke, ki so ogreli telo, dežnje kaplje, ki so povzele po licu, veter, ki je kljuboval in veter, ki je pomagal, suh leden gorski in vlažen topel morski zrak, sem bil spet nazaj doma. Še zadnji cilj in s tem celoten osebni izziv je dosežen. Tu je spremljevalna ekipa, tu je veselje in nasmeh na naših obrazih. Uspelo mi je, skupaj nam je uspelo.

(Skupaj na cilju)

Drugi dan ne vrednotim osebnega izziva po tem, kar sem uspel temveč, po tem, kar sem zasejal in po tem, kar sem postal. Zasejal sem mišljenje, da se drzne ideje lahko uresničijo, potreben je le čas in trud. Ko sem naslednje jutro bil že na poti k družini in popolnoma mirno (posledica izpolnjenega osebnega izziva) stal v koloni, je član spremljevalne ekipe že resno premišljeval, da bi kljub temu, da me je prejšnji dan spremljal na dolgi poti, ki je tudi njemu pobrala dobršen del energije, sedel na kolo in odkolesaril 100 km oddaljenemu domu naproti. Povprečna hitrost približno 30km/h, dobre 3h pa bom doma. Ne bo lahko, bo pa šlo. To je to, razmišljanje na mestu in le pogumno naprej. Za uravnoteženje se bom v nadaljevanju verjetno lotil katerega izmed hišnih projektov, ali pa katerega izmed projektov ročnih del Simon Kurnik SKWOOD. Osebni izzivi nas krepijo, delajo močnejše za premagovanje vsakodnevnih težav, prav tako pa se na stara leta ne bomo spominjali noči, ki smo jih prespali, ali dni, ko smo obstajali, temveč le dni in trenutkov, ko smo živeli. Zato živite življenje, pojdite v naravo in ohranjajte otroka v sebi. Zamislite si vam drzno idejo, poiščite notranjo moč in okusite čar prestavljanja lastnih meja.